V letošnjem letu sva se s sodelavko odločili, da bova v okviru eko projekta izvajale dejavnosti z naslovom »Naše drevo«. Namen dejavnost je celoletno spremljanje, beleženje, doživljanje koščka narave, ki smo si ga izbrali na začetku šolskega leta. Naš košček narave je drevo na Ožboltu, ki je od našega vrtca oddaljen ravno prav za krajši izlet. Pot nas pelje navkreber mimo njiv ter sadovnjakov do cerkve, kjer sameva stari oreh, ki smo ga z otroci vzeli za svojega.

Prvi obisk drevesa je bil v oktobru, ko je drevo še imelo nekaj listov na vejah, na vrhu krošnje leži gnezdo in pod njim je bilo polno orehov, ki smo si jih nabrali in se drevesu zahvalili z dotikom ter pesmijo.

V vrtcu so otroci naše drevo tudi likovno poustvarjali, saj smo ga uporabili kot motiv pri likovni dejavnosti črtne risbe. Otroci so bili za dejavnost izredno motivirani, saj naše drevo doživljajo drugače, kot bi fotografijo kateregakoli drevesa. Kot uvodna motivacija v dejavnost pa je bila pomagajmo našem drevesu, ker so mu nepridipravi polomili veje.

V novembru smo naše drevo spet obiskali. Zdaj je že odvrglo vse liste in z otroci smo mu zaigrali, zapeli pesem (Jesenska) ter se igrali z listjem. Na željo otrok smo mu dali čaj, ki nam je ostal. Poslovili smo se in mu obljubili, da se kmalu spet vidimo

V decembru smo si z njegovimi plodovi obogatili praznične piškote in dopolnili knjigo, ki nastaja o našem drevesu. Opazovali smo ga skozi okno igralnice in otroci so se spraševali, kako ga kaj zebe ter mu mahali.

V januarju pa je skrb za drevo dobila pri otrocih večje razsežnosti, saj je zunaj pritisnil hud mraz in napovedovali so veliko snega. Začeli so se pogovarjati, da bi mu morali nesti topla oblačila. »Kapo mu na vrh krošnje ne moremo dati, rokavic tudi nimamo toliko, da bi pokrili vse veje.« so ugotavljali otroci. »Lahko pa mu naredimo šal«,se je glasila ena izmed idej. To pa lahko! Tako smo se dogovorili, da otroci prinesejo od doma koščke blaga in ko jih bo dovolj zašijemo šal ter mu ga nesemo. Na srečo smo to uspeli ravno preden je zapadel sneg. Otroci so ponosno in sočutno gledali skozi okno kako sneži ter na glas razmišljali, da naše drevo zdaj res ne zebe, saj ima naš topel šal. Samo enega med njih je še vedno skrbelo, kaj če mu je šal pade na tla? Pa smo ga hitro potolažili z dejstvom, da smo mu ga dovolj trdno zavili okrog debla tako ga noben veter ne more odpihniti… (se nadaljuje).

Vesna Tofant, Vrtec Šentjur, enota Ponikva