Vsako leto nas vodi pot do visokega barja poimenovanega po bližnjem kraju – Lovrenc na Pohorju. Enkraten ambient opazijo tudi otroci, ki sprva niso navdušeni nad pohodom. Pot ni zahtevna. V kolikšnem času jo prehodimo, je povsem odvisno od nas. V CŠOD Gorenje je pohod poučen in družaben dogodek. Pot nas vodi preko čudovitih planj, resav in na koncu del poti po gozdu, paziti pa moramo tudi na močvirje. Med vsemi živimi bitji, ki jih opazimo ob poti in na cilju, je najbolj nevsakdanja mesojeda rastlina okroglolista rosika. Zaradi temperatur, ki so v poletni vročini nižje tudi do 10 ̊C kot v dolini, je kraj zelo obiskan. Ob lepoti, ki jo človek tukaj vidi, razmišlja, da bi jo lahko pokazali še večjemu številu ljudi. Žal barje ni do tolikšne mere zaščiteno, da bi to bilo izvedljivo. Sam po sebi teren na tem območju ni trden. Barjanska okenca in neposredna okolica so zaščitena z lesenimi deskami, vendar je opaziti polno stopinj okoli teh desk. Nekaj manjka. Ali so to opozorilne table ali več desk? Menim da dolgočasnih opozorilnih tabel ne bi veliko ljudi prebralo. S kakšnim ilustriranim opozorilom bi pritegnili zraven tudi otroke, to bi lahko bila dobra eko zamisel za prihodnje leto. Na srečo se poleti teren nekoliko osuši in bolj ali manj zdrži vse pritiske erozije sprehajalcev.

Pripravil ekokoordinator : Aleš Marinčič, CŠOD Gorenje